Govor predsednice žirije

Spoštovane, spoštovani!  

Dovolite, da vam v imenu žirije za podelitev Plečnikovih nagrad 2025 predstavim merila  izbora in odlike nagrajenih del na področju arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture, ki  so bila ustvarjena v zadnji treh oziroma slednja v zadnjih petih letih. 

Skupna značilnost letos nagrajenih del je, da v prostorskem in družbenem smislu širijo javni  prostor izven do sedaj znanih meja. Po obdobju v strokovno okolje zaprtih razprav (o popolni  obliki in konstrukciji, o trajnostnih materialih, o ekonomski učinkovitosti…), javni prostor kot  izhodišče arhitekturne zamisli ponovno opredeli arhitekturo za osrednji gradnik »res publica«. V današnjem času velikih družbenih kriz, negotove prihodnosti in pretakajočih se resničnosti so arhitekturna dela ena redkih stalnic, ki ne izginjajo v virtualnih oblakih računalniških  strežnikov, ni jih mogoče ustvariti z umetno inteligenco ali jih širiti kot lažno resnico.  Arhitektura preoblikuje prostor v kraj, ustvari red. Je fizično trdna, prostorsko nepremična in  simbolno trajno usidrana v zavest posameznika kot tudi skupnosti. Ona je tam. Ljudje se po  njej lahko orientiramo, zato se v tem kaotičnem svetu počutimo bolj doma.  Nagrajena dela povezujejo tudi druge odlike, iz katerih lahko razberemo nove razvojne težnje  arhitekture v slovenskem kulturnem prostoru. Z zadovoljstvom ugotavljam, da so skladna s  cilji arhitekturne politike Slovenije – Arhitektura za ljudi, ki jo je na našo pobudo leta 2017  sprejela vlada Republike Slovenije. S širitvijo javnega prostora izboljšujejo kakovost bivanja za vse. So lepa, trdna in uporabna, se odzivajo na potrebe ljudi v lokalnem okolju, so vpeta v  mednarodno in digitalno okolje, so izbrana na javnih natečajih in podprta z strokovnimi in  znanstvenimi raziskavami. Ne le, da sledijo ciljem arhitekturne politike ampak jih še  podrobneje členijo in dopolnjujejo z novimi merili. 

Pokažejo, da prostorska razsežnost ni odločilni dejavnik kakovosti. Arhitektura velikega in  malega merila pa tudi arhitekturna dela brez merila povežejo prostor z ljudmi. So orodje za  umerjanje odnosov med ljudmi in odnosov med ljudmi in okoljem. Povežejo obrobje in  središče, naravo in mesto, zunaj in notri, zgodovino in sedanjost, mlade in stare ter mrtve in  žive ljudi. 

Merilo kakovosti je univerzalno in ni več povezano s posebnimi lokalnimi pogoji, kot sta bila  specifična družbena ureditev, majhnost in razmeroma močna mednarodna izolacija  kulturnega prostora v času postmodernizma. Več avtorjev nagrajenih del kot tudi članov žirije  prihaja iz mednarodnega prostora, kar kaže na integracijo slovenske arhitekture v evropski in  širši prostor do mere, ko ni več mogoče govoriti o slovenski arhitekturi kot o specifičnemu  pojavu niti v prostorskem niti v kulturnem smislu. 

Geografska razporeditev izvedenih nagrajenih del tudi potrjuje znano tezo avstrijskega  arhitekturnega teoretika Achleitnerja, da se novo lahko poraja le na obrobju. Vsa so nastala v  manjših lokalnih skupnostih na obrobju Slovenije, kjer so neobremenjena s kodiranimi merili  kakovosti, lahko zaživela v vsej svoji polnosti. 

Vloga arhitekta kot velikega idejnega in organizacijskega vodje je dokončna odšla v  zgodovino. Člani projektnih skupin so povezani v okviru posameznega projekta. Nato se  razidejo, ustvarijo novo projektno skupino za nov izziv. V pogojih mednarodne omreženosti in  projektnega skupinskega dela arhitekt prevzema vlogo povezovalca in komunikatorja med  projektom, sodelavci in drugimi deležniki v procesu načrtovanja oziroma izvedbe. Je  zamenljiv ob vsakokratnem novem izzivu. Namesto vertikalne hierarhije, ki je bila značilna za  Plečnikovo in v nadaljevanju ljubljansko šolo arhitekture, se uveljavlja horizontalna hierarhija.  Projektne skupine in kraji, v katere so dela umeščena, so povezani v kompleksna omrežja  enakovrednih središč, ki so se sposobna hitro in učinkovito prilagajati nenehno  spreminjajočim se razmeram sodobne stvarnosti. 

Z drugačnim razumevanjem vloge arhitekta je arhitektura v slovenskem kulturnem prostoru  prešla v novo, lahko bi rekli v obdobje post – Ravnikarjeve šole. Ne temelji več na skupni  ideologiji ampak na pragmatičnih pristopih k reševanju konkretnih problemov v specifičnem  prostorskem in družbenem kontekstu. Prav ta, posebna občutljivosti za prepoznavanje in  prenos lokalnega konteksta v arhitekturno zasnovo izhaja iz tradicije ne le Ravnikarjeve  ampak tudi Plečnikove ljubljanske šole za arhitekturo, ki jo tudi pri najnovejši arhitekturnih  delih lahko prepoznamo kot specifično merilo odličnosti. Tradicionalni odnos do konteksta jih povezuje v prepoznavno celoto arhitekturne krajine in hkrati omogoča, da so izrazno  raznolika, kot so raznolike vrednote ljudi, ki se z njimi srečamo.  

Raznolikost, ustvarjalna strast in iskrenost, ki jo izžarevajo nagrajena dela, nas navdušuje  vsakič znova in vsakega na drugačen način. Lahko jih doživimo kot elegantno ladjo, kot  karnevalsko razigrano in barvito sestavljanko, kot toplo in varno zavetje, kot informacijsko  tablo, ali kot kamniti zid, baročni trg, jato kozolcev, učbenik. Prav v teh razumsko  nerazložljivih plasteh so nagrajena dela presegla znana merila kakovosti, zato jih je žirija  prepoznala za vrhunske dosežke na področju arhitekture, krajinske arhitekture in urbanizma.  Vsem, ki ste jih ustvarili, v imenu žirije in svojem osebnem imenu iskreno čestitam. 

Predsednica žirije,

Ilka Čerpes

Ljubljana, 19. 5. 2025