Podeljevanje Plečnikovih nagrad je svojevrsten obred, ki se s slavnostno objavo vsakokrat novih arhitekturnih presežkov odvija že 51 let, letos že tretjič na vrtu Plečnikove hiše. Hiša in vrt sta Plečnikova najintimnejša prostora. V njiju sta se arhitektova ustvarjalna in miselna moč združili v ideji doma. Slednjega je Plečnik razumel kot nenehno vajo v postopnem dograjevanju, ki sloni na stalni (večni) ideji hiše. V mislih in duši jo je nosil dvajset let pred njeno uresničitvijo.

Plečnikove nagrade se podeljujejo izvirnim delom, v katerih je čutiti Plečnikov etos in ki obenem obravnavajo raznovrstne sodobne družbene izzive. Ta slovesni obred namreč ni zgolj pričevanje o preteklosti, temveč tudi smerokaz, ki usmerja pogled v prihodnost ter poudarja umetniško, tehnično in družbeno odgovornost pri oblikovanju našega skupnega prostora. Podeljevanje nagrad ponuja razmislek o vrlinah arhitekture v dinamičnem okolju, ki se sooča z mnogimi vprašanji glede prihodnosti naše družbe in okolja. Preseganje normiranega, pogled onkraj ekonomskih in prostorskih ovir, iskanje boljših rešitev, ponujanje novih vizij ter dosledna izvedbena natančnost so zapovedi slehernega snovanja – v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tem izhodiščem sledijo tudi letošnja nagrajena dela.

Veliko prijavljenih del je zahtevalo pozorno obravnavo in bi si zaslužilo priznanje ali nominacijo. Med prijavljenimi deli bi žirija v sklopu dialogov z dediščino izpostavila prenovo kazemat na ljubljanskem gradu, prenovo Stare steklarske na Ptuju in vzorčno prenovo pisarne v Ferantovem vrtu v Ljubljani. Med novogradnjami so se izhodiščem najbolj približali projekti stanovanjske soseske Pod Pekrsko gorco v Mariboru, širitve tovarne TEM v Čatežu, bazena v Češči vasi in stanovanjskega dvojčka v ljubljanskih Murglah. Za bogatitev prostorske kulture žirija izpostavlja razstavi KONS-TR3 in Iskanja v risbi, spoznanja v misli – fragmenti iz zapuščine Edvarda Ravnikarja, v publicistiki pa zbirko Teoretska praksa arhitekture.

Med prijavljenimi deli so prevladovale realizacije malega merila. Enakovrednost velikih in malih meril postaja znotraj arhitekturne prakse vse pomembnejša. Žirija to enakovrednost razume znotraj premise, da ideja v arhitekturi nima merila.

Žirija je med delom vedno znova ugotavljala, da je za arhitekturo eden ključnih pojmov čas. Najprej je tu čas, ki ga namenimo arhitekturnemu delu samemu, njegovemu ustvarjanju in izvedbi. Ob tem se je ponovno potrdilo, da je prostorsko doživetje za razumevanje in vrednotenje arhitekture nujno. S fizično izkušnjo se odstrejo skrite kakovosti del, ki sežejo onkraj predpisanih norm in ustaljenih praks. Z ogledom v živo spoznamo inovativne rešitve, prežete z umetniškim in duhovnim nabojem, ki nagovarjajo na temeljni človeški ravni. Tako se razpirajo prostori empatije in humanosti, ki navdihujejo.

Čas pa smo razumeli tudi kot ključni kontekst arhitekture kot take, ki niha med preteklimi in možnimi scenariji prihodnosti ter je umeščena v točno določen zgodovinski in kulturni trenutek. Čas je proces, v katerem zaznavamo, raziskujemo in dojemamo arhitekturo. In ne nazadnje čas opredeljuje tudi odnos do narave kot spreminjajoče se dinamične sile.

Letošnje nagrade osvetljujejo premik v arhitekturnem diskurzu. Osredotočajo se na nove pristope v obravnavi obstoječega grajenega in naravnega okolja. Ti se razvijajo v časovnih plasteh in vzpostavljajo dialog, ki brez vnaprejšnje hierarhije usklajuje zapuščino preteklosti z obljubo prihodnosti. Takšen pristop temelji na načelu ohranjanja, ki se izogiba ponovitvam preteklih stanj. Sodoben dialog vpleta nove elemente, ki ne le ustrezajo svojemu namenu, temveč ga povzdigujejo, pri čemer se sled časa pojavi kot element odkritja, ki izboljša lastnosti arhitekturnega dela.

Tema, ki združuje letošnje nagrajene projekte, je tudi dialog. Nagrajeni projekti stopajo v raznolike dialoge – z zgodovino, s pozabljenim anonimnim stavbnim fondom in s krajino. Vsi pa spodbujajo razmislek in spoštljiv pogovor med nami o tem, kako preoblikovati naše bivalno okolje.

Nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji stopa v dialog s preteklostjo kartuzije. Projekt je primer arhitekturne inovativnosti in občutljivosti v krhkem zgodovinskem kontekstu. Spretno krmari med različnimi možnostmi zapletenega vključevanja sodobnih posegov v jedro kartuzijanskega samostana. Znotraj različnih strokovnih pogledov so avtorji s polovično streho uspešno povezali dve skrajni in na videz nezdružljivi točki. Rešitev se vključuje v dialog, ki presega fizično prisotnost arhitekture ter nagovarja dušo kraja in njegovih opazovalcev. Projekt je dokaz izjemne sposobnosti tkanja pripovedi, ki spoštuje in povzdiguje zgodovinske, kulturne in čustvene sloje svojega konteksta. Odstira moč sodobnega arhitekturnega jezika z ustvarjanjem zgodbe, ki je skladna s čutenjem in ustvarjalnostjo preteklih obdobij. V času siromašenja skupnega prostora in poenostavljanja miselnega horizonta je primer angažiranega, strokovnega in ustvarjalnega presežka.

Posegi v anonimno stavbno tkivo so nova stalna naloga sodobne arhitekture, tako v širšem družbenem kontekstu kot v kontekstu novih izraznih možnosti. Dialog je v teh projektih bistveno drugačen, saj anonimna arhitektura večinoma nima zgodovinskih in arhitekturnih plasti, ki bi ustvarjalcu dajale izhodiščne točke v komunikaciji. Sodobna arhitektura se zato odziva z rešitvami, ki ustvarjajo nove kontekste v obstoječih stavbnih ovojih.

Zgleden primer takega premišljenega in odzivnega oblikovanja so intervencije biroja Bevk Perović arhitekti. V Nacionalnem centru celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih v Ljubljani so s svojim pristopom pri ustvarjanju »sobe v sobi«, neodvisne od arhitekture, v kateri stoji, spretno zaobšli konvencionalno vzdušje bolnišničnega prostora in ustvarili okolje, ki je hkrati funkcionalno in vabljivo. Z doslednostjo v izvedbi so uporabnikom zagotovili spodbudno okolje na poti rehabilitacije.

Da je kontekst anonimne arhitekture lahko povsem drugačen, dokazuje drugi nagrajeni projekt arhitektov. V oblikovalskem ateljeju ohranitev industrijskih arhitekturnih elementov, tudi tistih, ki niso zaščiteni, odraža spoštovanje do obstoječih struktur. Arhitekti so oba projekta predstavili kot možen način preoblikovanja značaja obstoječega in so zato nagrajeni tudi za sam pristop.

Brv v Irči vasi je dialog s krajino. Preseže vlogo objekta in postane niz prostorov, sekvenc in pogledov – je pot, ki prek reke povezuje gozd in mesto. Njena elementarna preprostost združuje arhitekturo, statično pogojenost in krajino. Je združitev poetičnosti in inženirstva. V množici infrastrukturnih objektov, ki sodelovanje z arhitekti zaobidejo, brv v Irči vasi dokazuje pomen interdisciplinarnega pristopa pri umeščanju, oblikovanju in širši kontekstualizaciji tovrstnih objektov.

Razkrivanje zgodovinskih plasti, ohranjanje obstoječega, vzpostavljanje nove uporabe za prihodnost, arhitektura kot pot in dejanje, branje prostora in dojemanje z gibanjem: vloga časa je neločljiva od arhitekture in prostora ter krajine. Prav slednjo pa je nemogoče razumeti kot statično, trenutno podobo, saj je vedno odvisna od rasti in razpadanja. Je zimska, pomladna, nočna, jutranja, je komaj vzpostavljena in je prakrajina. Krajina in vrt na novo odpirata naš pogled na vlogo časa v prostoru, zato knjiga Garden and Metaphor: Essays on the Essence of the Garden (Vrt in prispodoba: eseji o bistvu vrta) krepi naše razumevanje prostora.

Potrpežljivost, branje, neprestano izobraževanje in širjenje znanja na vključujoč, dialoški način so osnova bogatenja prostorske kulture, saj moramo slednjo razumeti, če jo želimo sprejeti in varovati. Meta Kutin vsa ta dejanja že desetletje izvaja v sklopu projekta Mesto živi v ljudeh. S tem prostorsko kulturo ne le bogati, temveč že vzpostavljeni omogoča, da je širše prepoznana in sprejeta.

Vse omenjene teme se odražajo tudi v prijavah za štipendijo Plečnikovega sklada. Prijavljena so bila magistrska dela za revitalizacijo industrijskih objektov in s celovitim razmislekom o uporabi arhitekturne dediščine ter teoretsko delo o pomenu narave in ruševine. V magistrski nalogi Neže Brankovič je poudarjena pomembnost branja, odkrivanja družbenih in zgodovinskih slojev ter širokega pristopa, ki z namenom razumevanja pomena arhitekture pred poseganjem vanjo ne izpusti nobenega detajla.

Žirija za izbor Plečnikovih nagrad za leto 2024 je pri nagrajenih projektih poleg aktualnih družbenih in arhitekturnih tem iskala tudi njihovo preseganje. Iskala je rešitve, ki so neločljivo vpete v sodobnost, obenem pa prav prek točke sedanjosti povezujejo vrednote preteklosti v trajno in skupno prihodnost. Arhitektura je zavezana reševanju aktualnih prostorskih vprašanj, tako na podlagi spoštljivega odnosa do preteklosti kot vizije boljšega sveta prihodnosti.

 

Žirija Plečnikovih nagrad 2024
Matej Vozlič, predsednik
Blaž Babnik Romaniuk
Matjaž Bolčina
Luka Javornik
Mia Roth Čerina

Žirija se je prvič sestala 30. januarja 2024 v Plečnikovi hiši: za predsednika je izbrala arhitekta Mateja Vozliča in se seznanila z vsemi prispelimi deli. Do naslednje seje so člani in članica žirije individualno pregledali prispela dela in za vsako podali mnenje. Na drugi seji, 12. februarja 2024, so člani žirije predstavili mnenja in skupaj izoblikovali seznam del, izstopajočih po kakovosti. Dvanajst izbranih del si je žirija ogledala v dveh celodnevnih terenskih obiskih. Ob vsakem ogledu so člani žirije podali svoja mnenja in komentarje na delo ter jih med seboj tudi soočili.

Po ogledih je žirija eno delo, ki je bilo prijavljeno v kategorijo arhitekturne realizacije velikega merila, zaradi javne uporabe in vključevanja javnega odprtega prostora kot dela projekta uvrstila v kategorijo javnega prostora.

Na dveh sejah, opravljenih 28. februarja in 5. marca 2024, je žirija večinoma soglasno izbrala dela, ki se jim v posameznih kategorijah podelijo medalje. Med izbranimi deli v kategorijah arhitekturnih realizacij večjega merila, manjšega merila in javnega prostora je žirija izbrala tudi delo, ki prejme Plečnikovo nagrado.